Mesec: april 2017

Dan upora proti okupatorju je dan, ko v Sloveniji obeležujemo prav posebno srečanje. Zgodilo se je v Ljubljani, leta 1941, na njem je bila ustanovljena Protiimperialistična fronta. Junija istega leta, ko je Hitlerjeva Nemčija napadla Sovjetsko zvezo, se je organizacija preimenovala v Osvobodilno fronto slovenskega naroda. Njeni člani so pozvali k »neizprosni oboroženi akciji proti okupatorju«. Nastale so prve partizanske čete. Začel se je boj za preživetje.

Danes na slovenskih tleh ni vojne, je pa težko reči, da ni tudi okupacije. Če nič drugega, so z najrazličnejšimi skrbmi okupirane naše misli. In čeprav ni vojne, nas tudi danes skrbi za preživetje. Ali pa vsaj to, kako v danih razmerah živeti čim bolje.

Čas, v katerem živimo, je namreč edinstven. Priče smo obdobju, ki mu v zgodovini ni para. Znano mednarodno svetovalno podjetje je denimo ocenilo, da se današnji razvoj v primerjavi s tistim v času industrijske revolucije dogaja desetkrat hitreje in ima v družbi približno tristokrat večji učinek kot dogodki v industrijski revoluciji.

Morda bi morali biti nad tem, da živimo v tako zanimivih časih, navdušeni. A se vendarle zdi, da to obdobje v ljudeh prej vzbuja napetost in strah. Polno je namreč negotovosti.

Zaradi hitrih sprememb v družbi je izjemno težko napovedati, kaj sledi čez pet let, kaj šele deset ali več. Biti zaskrbljeni o tem, kaj sploh prinaša prihodnost, torej ni nič nenavadnega. V preteklosti je bila posameznikova življenjska pot zagotovo bolj predvidljiva.

V teh negotovostih in strahovih mnogi politiki vidijo priložnost, ribarijo v kalnem. Kaj jih pa stane reči, da so za visoko stopnjo brezposelnosti krivi begunci? (Čeprav to seveda ni res.) Kaj jih stanejo prizadevanja po odpravi nekaterih že pridobljenih pravic in svoboščin, ko pa sami niso ženska? In kaj jih stane slikati gradove v oblakih, če jih pač lahko?

Kar danes potrebujemo, je sicer res politika odgovorov. A takšno politiko, ki bo obljubljala le ukrepe, ki so v današnjem izjemnem času dejansko uresničljivi in ki niso škodljivi.

Potrebujemo pa tudi volivce, ki bodo tako kot ustanovitelji Osvobodilne fronte znali ločiti med dobrim in zlim. In se za dobro – ki ni nujno tudi všečno – znali zavzeti ravno tako odločno.

mag. Alenka Bratušek

 

Mesec: april 2017

Dan Zemlje po vsem svetu obeležujemo že od leta 1990. Vsako leto se 22. aprila spomnimo na to, da je naš planet ranljiv. Da na naravne dogodke, ki se na naši modri obli zvrstijo, vpliva tudi človek. In da je treba temu našemu edinemu domu kaj tudi prihraniti.

A ko se takole vsaj enkrat na leto zavemo, da moramo na Zemljo paziti, da moramo paziti na njeno podnebje, običajno niti ne pomislimo, da ima Dan Zemlje vsaj malce napačno ime. Zemlji namreč ne bo škodovalo, če se njeno ozračje segreje za 2, 3 ali 10 stopinj Celzija. Bo pa ob takšnem povišanju temperature pod vprašajem obstoj človeštva, pa tudi živalstva in rastlinja, kot ga poznamo.

Dan Zemlje je zato dejansko tudi Dan človeštva. Je dan, ko se spomnimo na naravne danosti, ki jih je vredno ohraniti, jih braniti, ker one pri življenju ohranjajo nas.

V stranki Zavezništvo, katere predsednica sem, se pomena naravnih danosti zavedamo. In smo tudi zato predlagali spremembo ustave tako, da se v njej zaščiti tudi pravico do pitne vode.

Danes, ko je vode še dovolj za vse, se pomena in pomembnosti zapisa pravice do pitne vode v ustavo morda še ne zavedamo povsem.

A vprašajte tiste, ki morajo čakati, da jim pitno vodo pripeljejo gasilci. Ali tiste, ki kljub sodobni tehnologiji razkuževanja povsem po nepotrebnem pijejo oporečno vodo. Ali pa kmetijce, ki jim suša pobere ves pridelek.

Na vse te preglavice lahko odgovore najde politika z ustreznimi ukrepi. Ko je voda zaščitena v ustavi, je to še toliko lažje. Zagotovo pa črka na papirju ni dovolj.

Ob današnjem Dnevu Zemlje vam zato iz Zavezništva privoščimo takšno oblast, ki bo naredila vse za zaščito slovenskih vodnih virov. To namreč pomeni, da bo poskrbela za odpravo ali zmanjšanje vpliva dejavnikov, ki zaloge voda zmanjšujejo ali vodo onesnažujejo. Trenutno na to še čakamo.

 

Alenka Bratušek, poslanka in predsednica stranke Zavezništvo

 

Mesec: april 2017

Čeprav koalicijski stranki DeSUS in SMC najprej nista podprli našega predloga, naj se krizni ukrepi, ki veljajo za upokojence, odpravijo še letos, smo vztrajali. Ponovno smo vložili predlog zakona, ki bi to omogočil. Odpravili smo se tudi na ulice, med ljudi in koaliciji dokazali, da je tudi javnost na strani upokojencev.

V akciji zbiranja podpisov za peticijo #ZApokojnine smo v samo dveh dneh zbrali več kot 5.700 podpisov podpornikov. Podpise smo danes predali v parlament. Pri obravnavi našega predloga zakona bodo služili kot opomnik, da si tudi javnost želi, naj upokojenci vendarle prejmejo, kar jim pripada.

Kot je ob predaji podpisov v državni zbor dejal Jerko Čehovin, namestnik predsednika sveta stranke, v Zavezništvu menimo, da je »skrajni čas, da se krizni ukrepi odpravijo«. ZUJF namreč določa, da se zakon izvaja, dokler gospodarska rast dvakrat zaporedoma ne preseže 2,5 odstotka BDP-ja. To se je že zgodilo, napovedi pa so dobre tudi za prihodnjih nekaj let.

»Upokojenci smo si svoje pokojnine zaslužili sami. In tudi pričakujemo od države, da spoštuje zakonodajo, ki jo je sama sprejela,« je še dejal Čehovin. Ponovno bi se torej morala uveljaviti določila, kot veljajo v zakonu o pokojninskem in invalidskem zavarovanju.

In prav to je naš namen. Z novelo želimo, da se krizni ukrepi omejevanja usklajevanja pokojnin in izplačila regresa upokojencem končajo. Prav je, da se glede na ekonomske kazalce vsem upokojencem izplača regres, pokojnine pa se polno uskladijo z rastjo plač, kot to veleva sistemski zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju.

Dolga brada kljubovanja koalicije
V našem predlogu spremembe in dopolnitve zakona o uravnoteženju javnih financ smo predlagali polno uskladitev pokojnin z rastjo življenjskih stroškov in izplačilo letnega dodatka (regresa) čisto vsem upokojencem. Upokojenci, ki imajo pokojnine nižje od 431 evrov, bi po našem predlogu prejeli 390 evrov letnega dodatka, tisti z višjimi pokojninami pa 250 evrov. V letu 2016 je bil regres izplačan samo upokojencem z nižjimi pokojninami.

Podporo takšni spremembi zakona je dalo tudi predsedstvo Zveze društev upokojencev Slovenije.

Predlog spremembe ZUJF-a sta že januarja prvič vložili naši poslanki Alenka Bratušek in Mirjam Bon Klanjšček. Bil je obravnavan po skrajšanem postopku, najprej konec januarja na seji odbora za finance. Ta je sprejel sklep, da predlog ni primeren za nadaljnjo obravnavo, kar so potem poslanci potrdili tudi na plenumu, na februarski redni seji DZ. Noveli sta nasprotovali zgolj dve največji koalicijski poslanski skupini – DeSUS in SMC. Preostale so ga podprle.

Predlog, ki je v obravnavi sedaj in ki ga je podprlo skoraj 6.000 državljanov, je 24. 2. vložila poslanka Alenka Bratušek. Zanj je predvidena splošna razprava na majski redni seji DZ, nato bo predlog obravnavan še na odboru za finance. Težo argumentov našega predloga bodo tokrat krepili podpisi podpore državljanov.

Mesec: april 2017

Je za zagotavljanje enakosti in za pregon diskriminacije dovolj imeti samostojen urad, ki se s tem ukvarja? Ali pa je treba takemu uradu najprej zagotoviti primerne pogoje za delo? Cerarjevi vladi je očitno dovolj že, da Zagovornik načela enakosti obstaja na papirju.

Diskriminacija je lahko velik problem. In zagotovo obstaja tudi v slovenski družbi. Tudi v Sloveniji imamo zato samostojni urad Zagovornika načela enakosti. Vodi ga Miha Lobnik, nanj pa se lahko obrne čisto vsak, ki meni, da je žrtev diskriminacije.

300 primerov v predalu
Preden je Slovenija v začetku letošnjega leta dobila Zagovornika načela enakosti, se je z diskriminacijo spopadala ena sama oseba v sektorju za enake možnosti pri ministrstvu za delo. To je bilo premalo. Iz tistega obdobja ima Zagovornik načela enakosti danes 300 vlog tistih, ki mislijo, da so bili diskriminirani. En človek preprosto ni bil dovolj, da bi pravočasno reševal vse prijave.

Urad varuha človekovih pravic je v kar devetih(!) poročilih zato pozval k ustanovitvi samostojnega urada Zagovornika načela enakosti. Vzpostavitev tega urada je od Slovenije zahtevala tudi Evropska komisija. Da je nujen, so sporočali nevladne organizacije in pravni strokovnjaki.

Sprenevedanje
A ko smo Zagovornika končno dobili, se je zapletlo. Uradu Zagovornika enakosti je bilo za delovanje dodeljenih le 200.000 evrov sredstev na leto. To naj bi bilo dovolj za to, da bi urad opravil vse zakonsko določene naloge – teh pa je toliko, da dodeljena sredstva preprosto niso dovolj.

S tem denarjem naj bi Lobnik pokril obratovalne stroške pisarne, stroške svoje plače in plače treh sodelavcev, s katerimi naj bi skupaj opravljali neodvisne raziskave, objavljali neodvisna poročila, izvajali inšpekcijski nadzor, zagotavljali neodvisno pravno pomoč in svetovanje strankam in še in še. In to ob tem, da urad nima zagotovljenih niti osnovnih pogojev za delo – pisarno, ki je v prostorih ministrstva za delo, si Lobnik deli z eno zaposleno, kar onemogoča zagotavljanje diskretnosti pogovora z diskriminiranimi. Težko je tudi zagotavljati tajnost elektronske komunikacije in hrambe dokumentov, kar je nujni pogoj za to, da se bodo diskriminirani sploh pripravljeni obrniti na Zagovornika.

Sprenevedanje na kvadrat
In zdaj še hujše sprenevedanje: ko je Slovenijo pred kakšnim tednom obiskal komisar Sveta Evrope za človekove pravice Niels Muižnieks, je ministrstvo za delo sprejelo sklep, da se Zagovorniku načela enakosti zagotovi dodatnih 500.000 evrov sredstev. Ko je komisar odšel, pa je bil sklep umaknjen, uradu pa je ministrstvo za finance namenilo zgolj 50.000 evrov dodatnega denarja. Ministrstvo pri tem še vztraja.

Za primerjavo naj navedemo, da za normalno delovanje tričlanski Fiskalni svet prejme 300.000 evrov na leto, urad Informacijske pooblaščenke prejme 1,35 milijona evrov na leto, urad Varuha človekovih pravic dva milijona, Komisija za preprečevanje Korupcije pa 1,7 milijona evrov.

Načrtno metanje polen pod noge?
Vlada finančne omejitve uradu Zagovornika določa kar pavšalno, brez preverjanja, koliko sredstev bi dejansko potreboval, da bi delo opravljal tako, kot se od njega pričakuje. Zato lahko sklepamo, da ji dejansko ni mar, ali in kako urad deluje. In to kljub temu, da je pomemben del koalicije volilne glasove prejel na podlagi zavzemanja za visoke etične standarde.

Sklepamo pa lahko tudi, da vlada celo nima interesa, da bi ta novi urad podprla. Je namreč še edini, ki bi lahko vložil zahtevo za presojo ustavnosti vladnega zakona o tujcih, potem ko se Varuhinja človekovih pravic za to ni odločila. Kot je znano, velja zakon o tujcih za odstop Slovenije od evropske konvencije o človekovih pravicah.

Pro forma ni dovolj
Shod podpornikov nediskriminacije pred poslopjem vlade v Ljubljani, ki poteka danes in bo potekal vsak četrtek, dokler vlada ne zagotovi primernega financiranja urada Zagovornika načela enakosti, zato ni nikakršno presenečenje. Je očitno edini in nujen način, da se vlado opomni na to, da urad Zagovornika načela enakosti ni bil ustanovljen kar tako. Ampak zato, ker ga v Sloveniji zares potrebujemo.

V parlamentarni stranki Zavezništvo, ki jo vodi poslanka Alenka Bratušek, si želimo, da potrebe po takih shodih v prihodnje ne bi bilo več. Korak proti temu cilju pa je tudi primerno delovanje Zagovornika načela enakosti, ki ga lahko zagotovimo le s primernim financiranjem tega urada.

Stranka Zavezništvo socialno-liberalnih demokratov

 

Mesec: april 2017

Potem ko sta poslanki Zavezništva Alenka Bratušek in Mirjam Bon Klanjšček s podporo vseh poslancev poslanske skupine Socialnih demokratov sredi februarja predlagali razpis posvetovalnega referenduma o spremembi zakona, ki ureja denacionalizacijo, so se poslanci odločili za umik predloga.

Po tehtanju argumentov Zakonodajno-pravne službe državnega zbora so ocenili, da pobuda ne bi mogla biti uspešna. Referendum bi bil ustavno sporen. Če bi nadaljevali z obravnavo predloga, bi povsem po nepotrebnem obremenjevali poslance odbora za pravosodje, kasneje pa morda tudi ustavne sodnike. Odgovorno je, torej, da se predlog umakne.

»Kljub umiku pobude za razpis posvetovalnega referenduma si v stranki Zavezništvo še vedno želimo, da se država z denacionalizacijskimi upravičenci pogodi o primerni odškodnini za zemljišča, ki so del našega narodnega parka in ki naj bi jih dobili vrnjena v naravi,« pravi predsednica stranke Alenka Bratušek. »V javnem interesu je namreč, da območje narodnega parka ostane last države, da se s tem premoženjem vedno ravna primerno in da se ga vedno primerno ščiti. Slovenija ne bi smela biti oškodovana, ker je bil pač zakon o denacionalizaciji leta 1991, v času Demosove vlade, napisan, kot je bil.«

V stranki Zavezništvo ob tem ponovno opozarjamo tudi na še vedno sporno priznanje lastništva slovenski Rimskokatoliški cerkvi na nekaterih zemljiščih v Triglavskem narodnem parku. Slovenska RKC, ki je eden večjih denacionalizacijskih upravičencev, namreč terja tudi vračilo nekaterih zemljišč in odškodnino za čas, ko jih ni mogla uporabljati, čeprav kaže, da so njena last neupravičeno.

Kot je oktobra 2016 poročala revija Mladina, je v Arhivu Slovenije kupoprodajna pogodba, ki potrjuje, da je cerkev na slovenskem leta 1858 gozdove z vsemi nepremičninami vred v okolici Bleda in Bohinja prodala jeseniškim fužinarjem, ti pa naprej Kranjski industrijski družbi. Kako je torej možno, da Slovenija v postopku denacionalizacije te iste gozdove cerkvi vrača in ji plačuje odškodnino?

Naroči se na e-novice.

Prosimo, vpišite vaš elektronski naslov in kliknite "Naroči"

Uspešno ste se prijavili. Hvala