Vlada je tu zato, da vlada

Pričujoče pisanje o vladanju aktualnega predsednika vlade Slovenije (v nadaljevanju PV) se ne spušča v oceno, ali vlada dobro, ali slabo, ali je koristno, ali škodljivo. Omejuje se le na ugotavljanje strategije in tehnik, ki so PV kljub visoki stopnji zavračanja odprle možnost za prevzem oblasti še v tretje. O tem je sicer veliko napisanega, vendar povečini navijaško in pristransko z jasnim političnim predznakom. Da se temu izognemo, se bomo omejili na dejstva. Povsem nesporno je, da sta PV in njegova SDS v slovenskem prostoru že vrsto let najbolj stabilna politična sila. Brez sposobnosti, strasti in vztrajnosti PV pa tudi načina vodenja stranke, to ne bi bilo mogoče. Pri tem je vprašanje, ali je uspeh stranke SDS tudi posledica tega, da predsednik stranke stranko vodi po principu poslovnega modela, kot v zadnjem času ugotavljajo nekateri komentatorji.

V naslednjih vrsticah bom skušal tezo, da PV vodi svojo stranko kot poslovni model, potrditi ali ovreči. Za analizo sem uporabil standardni poslovni model 5P (product, price, place, promotion, people – produkt, cena, distribucija, promocija, ljudje). Izhajamo iz predpostavke, da je med vodenjem podjetja (tu imam kar nekaj izkušenj) in stranke (to spremljam v zadnjih nekaj letih) pravzaprav precej skupnih točk. Nesporno se zdi, da je za uspeh stranke, ali podjetja, najpomembnejše tržišče, to je število kupcev oz. volivcev, njihova zvestoba in stabilnost ter vodstvene sposobnosti vodje, ki ima poudarjeno željo po moči in oblasti. To, da si želi moč in oblast ni očitek, ampak predpogoj. Namreč moč in oblast sta orodji za uveljavljanje idej, za katere se nekdo zavzema. To si nedvomno, bolj ali manj strastno, želijo prav vsi vodje strank in podjetij.

  1. Produkt

V teoriji je produkt stranke njen program, ki pove, za kaj se posamezna stranka zavzema in kako to namerava storiti, katera je njena ideologija, kaj so njene vrednote in cilji. To naj bi bilo tisto, kar se ponuja in kar naj bi kupovali oz. volili volivci. Toda v stvarnosti se zadeve odvijajo precej drugače. Volitve moderne dobe z uporabo sodobnih propagandnih in komunikacijskih prijemov postajajo vse bolj spektakel, ki ljudem ponuja neke všečne predstave in vrednote. So kot resničnosti šov, v katerem se udeleženci v banalnih bojih borijo za naklonjenost gledalcev. Volivci sicer še vedno volijo lastne vrednote, ki jih prepoznajo v neki stranki, vendar pa sta všečnost in vtis kompetentnosti odločilna dejavnika. Aktualni PV mogoče res ni zelo všečen, daje pa vtis sposobnosti in odločnosti. Mnogi nostalgično hrepenijo po odločnem voditelju (kralj Matjaž, Franc Jožef, Tito…), ki bo zagotovil red in poskrbel za varnost. Cerar in Šarec sta bila sicer bolj všečna, vendar so v njiju bolj redki videli avtoriteto odločnega voditelja, ki zna narediti red. Brez reda ni drevoreda. In to je to.

  1. Cena

Pri delovanju podjetja ali stranke so stroški nujnost. Ni dobička brez stroškov in te je seveda potrebno od nekod financirati. Več stroškov kot lahko financiraš, večjo moč imaš. Podjetja financiranje zagotavljajo skozi prodajo izdelkov, občasno tudi z državno pomočjo. Nasprotno pa se stranke financirajo od države iz državnega proračuna (več kot imajo volivcev, več denarja jim pripada, vendar tega ni veliko), skozi donacije (tudi te so omejene), članarino (zaradi privabljanja članov so nizke) in kredite (ti se morajo vrniti). Največji možni vir za stranko so prilivi v času vladanja, bodisi skozi nameščanje svojih ljudi na položaje, bodisi skozi provizije in posrednike pri oglaševanju in podobno – zlasti pri državnih nabavah (več kot 75 % vseh korupcij v svetu se dogaja pri nabavi) in seveda skozi vrsto drugih možnosti, ki jo oblast in moč prinašata. Tu se potem zgodi poplačilo vloženih naporov in stroškov ter pobere dobiček.

Po Machiavelliju »kdor hoče vladati, mora uporabljati za to ustrezne metode in načine.« Z vidika doseganja cilja je to ustrezno in po svoje tudi etično. V poslovnem svetu in tekmovalnem okolju je temu tako. Cilj  podjetij je ustvarjanje dobička, kar Zakona o gospodarskih družbah jasno pove že 1. člen. Njihova naloga ni skrb za makroekonomijo, zaposlenost ter druge socialne in širše vidike življenja družbe. »Business is Business« je izrek, ki pove, da v poslu ni prostora za neko sentimentalnost, usmiljenje in solidarnost. Brez dobička ni rasti, niti preživetja. V zadnjih letih, posebej v Evropi, je sicer precej govora o družbeni odgovornosti podjetij, vendar temu ne sledijo obvezujoči predpisi. Podjetja, ki se razglašajo in delujejo družbeno odgovorno, to počnejo predvsem zato, ker jim to koristi, saj s tem povečujejo svoj ugled.

V širši družbi so, vsaj v demokraciji, zadeve načeloma zastavljene bistveno drugače. Cilj so odnosi in ravnanja, ki so v korist družbi kot celoti in tudi njenim različnim slojem, skupinam in posameznikom. Po  Aristotelovi definiciji je politika dejavnost svobodnih ljudi, ki se kaže kot prizadevanje, da se zagotovi red, stabilnost in pravičnost v družbi. Za te cilje si v načelu prizadevajo prav vse vlade in politične opcije. Vendar poti, ki vodijo do teh ciljev vidijo različno, odvisno od svojega svetovnega nazora, vrednot in interesov.

Ne glede na pot, ki je izbrana, ne gre brez večjega ali manjšega sodelovanja in vključenosti ljudi. Prav zmožnost sodelovanja, je tisto, kar je človeštvu prineslo največji napredek. Biološka evolucija nas je skozi razvoj socialnih bitij opremila z zelo učinkovitim osnovnim orodjem za skupno življenje in sodelovanje. To orodje, ki ureja izredno kompleksne medčloveške odnose, sestavljajo: empatija – zmožnost občutenja drug drugega, moralni občutki in čut za pravičnost in solidarnost, ki nam pravijo, kaj je prav in kaj narobe, kaj je ustrezno in kaj neustrezno ravnanje v odnosu do drugih. Nekateri teh občutkov nimajo. To so psihopati, ki so  v splošni populaciji prisotni v 1 %, med vodilnimi v poslovnem svetu je takih 5 % in med zločinci 20 %.

Nadgradnjo naravnih dispozicij za dobro sodelovanje dodajo dosežki civilizacije in kulture. Gre za izkustva, običaje, norme in predpise, kot so 10 zapovedi, zakoni, ustave, mednarodne zaveze itd. ter povsem »namišljene« abstraktne ideje, ki sposobnost dobrega sodelovanja skokovito povečajo. Omogočajo sodelovanje tudi več sto milijonskih skupinah. Med največje ideje človeštva sodijo demokracija in človekove pravice s središčnim pojmom človekovega dostojanstva; gre za pravico vsakega človeka do upoštevanja in  spoštovanja. Vzporedno se razvija etika – veda, ki proučuje in uči, katero ravnanje je primerno in katero ne, v nekih okoliščinah v različnih skupinah in družbah in s tem nadgrajuje naš naravni občutek moralnega ravnanja.

Zgodovina dokazuje, da so skoraj brez izjeme vedno zmagali tisti, ki so bolje sodelovali, pravi  zgodovinar Yuval Noah Harari, eden najvplivnejših sodobnih mislecev. To velja tudi z podjetja. Na kohezijo neke družbe in uspešnost sodelovanja imajo največji vpliv tisti na vrhu – to je družbena elita. V preteklosti je bil ta vpliv še večji, posebej s strani tistih od boga danih vladarjev in svečenikov, danes v demokraciji pa naj bi to bilo podeljeno ljudstvu. Ljudstvo pa ni neka enotna homogena masa, ampak ga tvorijo različni posamezniki, skupine in sloji, ki imajo različne poglede, vrednote in interese, kar naj bi se na ravni neke demokratične države usklajevalo in uravnavalo v predstavniškem telesu – voljenemu parlamentu. Kaj je zaželeno in kaj ni zaželeno, potem najde svoj izraz v zakonodaji, ki jo izglasuje večina. Toda moč demokracije nikakor ni v tem, da odloča večina. Moč demokracije je v demokratičnem dialogu različnih pogledov in interesov, kar vodi do bolj uravnoteženih odločitev, ki se potem veliko lažje uveljavijo in v družbi tudi bolje primejo.

To, da smo ljudje že po svoji naravi različni in da nas je pol bolj liberalno naravnanih, pol pa bolj konservativno, je v osnovi dobro (ta razpolovljenost se odraža v skoraj vseh parlamentih sveta). Evolucijska logika je v tem, da potrebujemo oba vidika, da pridemo do uravnoteženih odločitev. Gre enostavno rečeno za priznanje, da obstaja več različnih pogledov in interesov, skratka »več resnic«, kar je dejstvo in v osnovi pravično in za delovanje demokracije tudi nujno. Resnični demokrati se tega, da nihče nima v lasti vse resnice, zavedajo in upoštevajo. In ker je resnica porazdeljena, lahko do nje vodi le dialog, je dejal Albert Camus. Gre za iskanje win-win in ne win-loss situacij, v katerih gre ogromno energije v nič. Poleg tega več glav več ve.

Seveda govorimo o osnovni zamisli in konceptu idealnega delovanja demokracije in sodelovanja ljudi, ki naj bi ob polnem spoštovanju dostojanstva človeka prineslo smotrno urejenost družbe in kar največ pravičnosti za vse. Stvari seveda nikoli ne potekajo idealno, ne gladko in tudi ne hitro, toda če namesto sodelovanja in vključevanja izberemo pot tekmovanja in izključevanja, potem imamo resne težave, tudi vojne.

Dejanska praksa, posebej v zadnjem času, se od ideala demokracije razlikuje. Vse bolj se uveljavlja makiavelizem, ki politiko pojmuje kot tekmo, kot boj za oblast, ki naj posameznikom ali skupinam, ki se dokopljejo do nje, zagotovi nadvlado nad družbo in privilegije, ki iz tega izhajajo. Politika tako postane arena boja za oblast, pri čemer se na veliko uporabljajo prijemi in tehnike iz poslovnega sveta. Gre za winn-loss situacije, pri katerih ena stran sestavi večino, da lahko v boljševiškem duhu potolče manjšino (boljševíki – v prevodu večina, je bila frakcija ruske social-demokratske delavske stranke, ki je nasilno prevzela oblast. Manjšina – manjševiki so bili preglasovani in tudi preganjani). Namesto dialoga argumentov in strpnega iskanja konsenza in uravnotežene poti se uveljavlja argument moči, preglasovanje in preganjanje drugače mislečih, njihovo diskreditiranje in poniževanje. Tudi v slovenski parlament vse bolj vdira nekulturno, nastopaško in dolgovezno besedovanje, nespoštljivo vedenje in oblačenje ter tudi sovražni govor. Ker je zagotovljen TV prenos, lahko ljudje vse to spremljajo, potem pa se čudimo izredno skromni podpori parlamentu in nizki volilni udeležbi. Namesto gradnje mostov se vkopavamo v jarke, razdvajamo državljane in razpihujemo sovraštvo. Danes berem, da so se razdvojili tudi navijači naših dveh fenomenalnih kolesarjev! Padajo celo grožnje. Noro.

Poleg makiavelizma demokracijo resno ogroža tudi vdiranje tržnega tekmovalnega principa v javne netržne zadeve, ki se tradicionalno urejujejo na solidarnostni način. Solidarnost pa je najdragocenejši odraz človeškega sožitja in vezivo vsake družbe. Kovanje in iskanje dobička od bolnih ljudi, šolanja in vzgoje otrok in od oskrbe starejših ljudi, ki potrebujejo pomoč, ni prava pot, kar dokazujejo tako pretekle kot tudi sedanje izkušnje. Pri nekih skupnih zadevah, lahko da gre tudi za povsem pragmatična vprašanja, kaj je bolj racionalno. Ali neko produkcijo dobrin, proizvodov in storitev, ki jih ljudje in institucije potrebujejo, organizirati plansko  stabilno proizvodnjo po netržnih principih (financiranje skozi davke in prispevke na solidarnostni osnovi: več prispeva tisti, ki ima tudi več od družbe), ali prepustiti svobodni iniciativi (financiranje skozi tržno prodajo)? Že na prvi pogled bi bilo povsem neracionalno in nefunkcionalno graditi več vzporednih konkurenčnih avtocest, vodovodov, elektrovodov, železnic, policij, upravnih enot, vojska itn. Gre za rigidne dejavnosti, ki morajo delovati. Te dileme so se oblasti od vedno zavedale in skrbele tako za javne kot socialno naravnane dejavnosti, ki so tradicionalno stvar netržnega urejanja in solidarnosti. Moderne države so solidarnost na mnogih področjih tudi institucionalizirale. V času železnega kanclerja Otta von Bismarcka je velika buržuazija, ki je takrat  povsem obvladovala družbo, podprla uvedbo javnega zdravstva, javnega pokojninskega in invalidskega varstva, saj so uvideli, da je to za vse koristno in potrebno. Kapitalski odnosi naravnani na dobiček pač niso primerni za netržna področja javnih zadev. Poleg nižje učinkovitosti s svojimi prijemi povečevanja dobička histerizirajo in atomizirajo družbo. Pa za to ni kriv kapital, ki je za konkurenčen trg  prava oblika, ampak politika, ki ga vabi in spusti na netržno področje, kamor ne sodi. Kapital v netržni produkciji ne dela škode zato, ker bi hotel delati škodo, temveč enostavno zato, ker je naravnan na rast in dobiček, ne pa na zdravje ljudi.

Toda nekateri ekonomisti bi kar vse spravili na trg. Gary Becker, dobitnik Nobelove nagrade za ekonomijo leta 1992, je v obdobju vrhunca pohoda neoliberalizma celo dokazoval, da trg prežema celotno človekovo dejavnost, ali drugače, da vse medčloveške odnose uravnavajo zakoni trga. Trg naj bi bila instanca, ki vsemu bivajočemu podeljuje njegovo bit. Kaka aroganca. Katastrofalne zgrešene napovedi, posebej krize 2008, jasno kažejo, da je ekonomska veda, ki je človekovo dostojanstvo zreducirala na homo-economicus, kljub vsem svojim sofisticiranim matematičnim modelom veliko, veliko preozka in prešibka, da bi razumela družbo in vedela, kaj se dejansko dogaja. Tudi vrh katoliške cerkve, Papež Frančišek, ki vedno izhaja iz spoštovanja človekovega dostojanstva, je čutil potrebo, da izrazi odločen ne trditvam, da je prosti trg pot do pravičnosti.

PV se tudi pogosto očita, da s svojim računom, ki ga izstavlja državi, med drugim s pritiskom na državne podsisteme in institucije ter z vseobsežnimi menjavami njihovih vodstev, izvaja razgradnjo, namesto da bi utrjeval. To je seveda politični vidik. Poslovni tekmovalni svet zadeve presoja drugače. Res je, da je dobro delovanje institucij, kot so šolstvo, zdravstvo, policija, sodstvo, vojska, finančne inštitucije, javne RTV, itd., ključno za dobro delovanje družbe in gospodarski razvoj. Vendar kaj storiti, če so ti vzvodi v rokah konkurence oz. nasprotne politične opcije. Če so v njihovih rokah, potem je tudi moč pri njih. Zato je nujno zamenjati posadke v teh institucijah. Še posebej je pomembno obvladati inštitucije pregona; policijo, tožilstvo, sodstvo, davčno upravo idr. To pa je zelo težko, če ne nemogoče, če so inštitucije razpršene, trdne in neodvisne. Zato je inštitucije najprej treba oslabiti in omajati. Brez krize ni sprememb, je v poslovnem svetu poznan in redno uporabljan prijem.

  1. Distribucija

Komu, kje in na kak način prodajati svoje storitve in izdelke oziroma svoje ideje in videnje sveta so ključna vprašanja. PV velikokrat očitajo, da nima integritete, da je navaden konvertit, saj da je naredil poln ideološki obrat. Poslovno gledano ta očitek ne šteje. Edino, kar šteje, sta število in zvestoba kupcev oziroma volivcev. PV je pot od komunista preko liberalca in socialnega demokrata do desnega konservativca (po Friderichu Hayeku so skrajno levi in desni iz istega testa, oboji ljubijo avtoriteto in moč) naredil zato, da si oblikuje stabilno in zvesto volilno bazo. Imeti stabilnega in zvestega kupca pa je imperativ vsakega podjetja.

Od nestabilnih liberalno usmerjenih volivcev (liberalci pač bolj cenijo sebe in svojo neodvisnost, kot pa lojalnost in pripadnost neki skupini) se je usmeril k veliko bolj stabilnim volivcem. To pa so konservativni volivci, ki cenijo tradicijo in tradicionalne vrednote, kot so družina, cerkev, privatna lastnina, zvestoba, avtoriteta, red. Zato se je PV tudi povezal s slovensko katoliško cerkvijo, ki poleg položaja varuha tradicionalnih verskih vrednot poseduje tudi utrjeno mrežo, ki pokriva celotno Slovenijo. Njeno zaščito, podporo in moč sedaj polno uživa PV, ne pa NSi (predhodnica krščanski demokrati so po izgubi te podpore izpadli iz parlamenta). V smeri pokrivanja celotnega ozemlja si je PV znal pridobiti podporo tudi med prostovoljnimi gasilci, ki so pri ljudstvu zelo dobro zapisani.

Zaradi dejstva, da je podeželje tradicionalno bolj konservativno od mest, se je v skladu s svojo doslednostjo s svojo družino tja tudi preselil. Ves čas posveča veliko skrb delu v lastnih vrstah, tako v krajevnih odborih kot tudi na vrhu stranke. Vse skupaj vodi avtoritarno, kar je glede na sestavo in usmerjenost članstva tudi najbolj primerna oblika. Podobno vodi tudi vlado. Pri tem se zgleduje po vodjih vzhodne Evrope in Amerike. Tudi drugače je avtoritarno vodenje, v primerjavi z demokratičnim, veliko lažje in bolj učinkovito (čeprav je res, da na dolgi rok tako vodenje ni uspešno, namreč zaradi zelo ozkega kroga odločevalcev  ostaja velik del ustvarjalnega potenciala ljudi neizkoriščen).

  1. Promocija

Za obvladovanje tržišča je nujna učinkovita propaganda. Pri tem brez medijev in njihovega vpliva na mnenje  javnosti ne gre. Zelo močno orodje za pridobivanje podpore so tudi shodi in zborovanja. Namreč; ko je veliko ljudi skupaj, se zgodi psihoza množice – čustvena sinhronizacija, ki poveže ljudi (tipična je evforija navijačev). To metodo uporablja tudi poslovni svet. Sistem mrežne prodaja Amway redno polni dvorane z navdušeno množico svojih pripadnikov.

Toda reklo, da kar ni v medijih, se ni zgodilo, drži. In SDS ima svojo televizijo in dela tudi na tem, da oslabi javno RTV. Poleg tega pa najbolj učinkovito od vseh obvladujejo družabna omrežja. Imajo cel sistem trolov, ki so stalno na delu in ki v zavetju anonimnosti širijo alarmantne vesti, ki so v velikem delu lažne in pridno aplavdirajo svojim, proti drugače mislečim pa uporabljajo sovražni govor, žalitve in osebne diskreditacije. PV osebno je zelo prisoten na Twitterju. Čeprav se na prvi pogled zdi, da bi mu lahko provokativni, žaljivi in sovražni tviti škodili, se to ne dogaja. Nasprotno, to sledilce še bolj združuje: »Kako dobro in neustrašno udarja po nasprotnikih. Bravo!« Ljudje smo pač narejeni tako, da podpiramo in verjamemo stvarem, v katere želimo verjeti. David Hume je že pred 250 leti ugotavljal, da je razum suženj čustev. In vera je stvar čustev, ne pa logičnega razmišljanja. »V politiki ne gre za trg idej, ampak za trg čustev,« pravi Drew Weston.

Dodatno moč tovrstnim tvitom dajejo same platforme družabnih omrežij, ki izrazito favorizirajo senzacionalistične in kontroverzne vsebine. Bolj ko so objave kontroverzne, bolj spodbujajo ljudi, da jih delijo naprej. Iz enakega razloga se tudi klasični mediji priklanjajo senzacionalizmu. Že samo ime senzacija (čutno doživljanje) pove, da gre za nekaj, kar vzbuja naša čustva in pozornost, zato so močan magnet za gledalce in bralce. Posledično se senzacionalistične vsebine hitro širijo in podvajajo. In tisočkrat ponovljena laž postane resnica. Ali kot pravi Nobelov nagrajenec za mir Henry Kissinger: »Ni važno, kaj je res, važno je, kaj ljudje mislijo, da je res.« Ob tem lahko samo pomislimo, kako bi svet izgledal povsem drugače, če bi mediji objavljali le govore politikov, ki govorijo o vsebini in tudi po resnici. Potem so tu še algoritmi, ki nam takoj ponujajo podobne vsebine. In krog je zaprt. Ena od posledic po besedah Vinka Möderndorferja je tudi ta, da se ljudje sploh več ne sramujejo, če jih zalotijo na laži.

Tako to deluje. In to PV in stranka SDS zares dobro obvladata. Vesta, da ljudje v prvih reakcijah reagirajo predvsem čustveno. Naša arhitektura možganov je namreč skozi evolucijo milijonov let zgrajena tako, da v delčku sekunde zazna in reagira na zunanje spremembe, ki kažejo na nevarnost ali priložnost. Če se z roko dotaknemo vroče peči, se roka v trenutku odmakne sama. Tudi nevarnosti, kot je recimo pojav tujca v domačem okolju, ali pa smrad, ki kaže na kužnost ipd., sprožijo hipni odziv v beg in umik, ali napad (z zavestnim razmislekom lahko te hipne nezavedne reakcije, ki največkrat nimajo dejanske osnove, omilimo, preuredimo in preusmerimo). Tovrstno poznavanje v SDS imajo, gradijo ga skozi prakso in šolanje ob pomoči konservativnega svetovnega omrežja, think-tankov, seminarjev, namenske literature idr. Prek teh kanalov vedo tudi, da prestrašeni ljudje postanejo bolj konservativni in zadržani. Velikan vzpona Fox News in prijatelj Donalda Trumpa Roger Ailes je dejal: »Bolj ko jih strašiš, bolj te gledajo! Bolj ko jih polariziraš, raje te imajo!« Šala pravi, da je konservativec pravzaprav liberalec, ki je doživel rop. Liberalne stranke si take podporne mreže ne gradijo, ker naj tega ne bi potrebovale in ker se svobodoumnost temu tudi upira! Potem pa se čudijo, zakaj izgubljajo.

  1. Ljudje

Pravzaprav oblikovati svojo čredo sledilcev niti ni tako težko. Poglejmo si samo internet. Tu lahko najdemo cel kup čred, ki štejejo tudi na milijone sledilcev, ki zvesto sledijo svojim vodjem, vplivnežem in slavnežem. Najdemo celo take, ki se združujejo v čredo ob trditvi, da je zemlja ploščata. Med njimi mnogi celo naklepno verjamejo lažem, ker hočejo in si želijo verjeti v ploščatost zemlje. Kot je zapisal Matjaž Gruden, čreda verjame in ne razmišlja. Čreda ne ve, si ne upa in noče vedeti. Čreda sledi in ne ugovarja.

Čredni nagon in medsebojna sinhronizacija je naša globoko zakoreninjena biološka dediščina, ki si jo delimo z vsemi bitji, ki živijo v skupinah; od ptičev, gazel, do primatov. Čutimo mrzlično potrebo, da bi se prilagodili, pripadali in ubogali, kot je to zapisal ameriški znanstvenik dr. Robert M. Sapolsky. Znanstvene raziskave so potrdile tudi dolgo poznano tezo, da imamo vrojeno spoštovanje hierarhije, to je sistema, ki formalizira neenakost v skupini. Poleg spoštovana hierarhije imamo vrojen tudi občutek za moralo in pravičnost. Tudi ti občutki imajo svoj vir v evoluciji in si jih delimo s številnimi živalskimi vrstami, ki živijo v skupini. Očitno je to predpogoj za življenje in delovanje v skupnosti. Civilizacija in kultura pa sta le sofisticirani nadgradnji teh osnov.

Ameriški moralni filozof Jonathan Haidt je s pomočjo obsežnih usmerjenih raziskav uspel identificirati pet temeljev moralnih sistemov, ki skupnost držijo skupaj. To so skrb za sočloveka, pravičnost, zvestoba, avtoriteta in svetost. Pri tem je na obsežnem vzorcu tudi ugotovil, da so ti temelji najbolje uravnoteženi pri zmernih konservativcih. Nasprotno pa sta pri liberalcih skrb za sočloveka in pravičnost poudarjeni, medtem ko so zvestoba, avtoriteta in svetost manj poudarjene. To pomeni, da se manj podrejajo skupini in avtoritetam. Svobodoumni liberalci pač raje delajo po svoje, kar pa slabi trdnost in povezanost skupnosti.

Če nekdo hoče svojo čredo dodatno utrditi, poenotiti in združiti, to najlažje naredi tako, da jim predoči grozečo nevarnost in pokaže sovražnike. Strašenje pa ima tudi širši efekt. Deluje tudi na druge, na celotno ljudstvo, ki ga naredi bolj ubogljivo in poslušno, skratka konservativno. Pereča ogroženost in strah namreč pahneta delovanje našega uma v primarni podzavestni nagonski nivo. Komando prevzame najnižji nivo uma, t. i. plazilski možgani, ki delujejo na način boj-ali-beg ter srednji nivo ali t. i. sesalski možgani, pri katerih domuje čredni nagon. Ko se to zgodi, se delovanje višjih razumskih funkcij možganov prekine. Gre za evolucijsko rešitev, ki zagotavlja hipne reakcije brez izgube dragocenega časa za zavestno razmišljanje. Ko kriza mine, razumski del, ki domuje v velikih možganih, ponovno stopi v delovanje in skuša opravičiti naše predhodne odločitve. Odločitev, sprejeto v načinu beg-ali-boj, skuša racionalizirati in ponotranjiti. Razumski um se s tem v drugem koraku identificira z odločitvami, sprejetimi na podzavestni ravni. Na ta način spreminja tudi naš pogled na svet.

In to je dodaten zelo pomemben in zaželen prikriti efekt umetno povzročenih kriz. Gre za pranje možganov, za spreminjanje dojemanja sveta pri ljudeh, da potem lažje spreminjamo ustroj organizacij, podjetij, institucij in države. Te tehnike se poslužujejo mnogi direktorji in politiki, zlasti diktatorski. V poslovnih organizacijah je to poznano kot šok terapija, v  politiki pa govorimo o populizmu in nacionalizmu, ob prevratih pa šok teoriji, kakor je to v svoji knjigi poimenovala Naomi Klein. Kaže, da ta namen zasleduje tudi dodatno napihovanje sicer realne grožnje covida -19. Čeprav je videti, da je doseganje tega namena zaradi precej nespretnih sodelavcev, ki delujejo zmedeno in neusklajeno, ogroženo, temu ni tako. Dosega svoj namen. Preusmerja pozornost ljudi in opozicije, medtem ko menjave posadk na vseh nivojih tečejo naprej.

Pri uporabi tehnike umetnega ustvarjanja krize je potrebno določiti tudi sovražnike. Nekoga predstaviti kot sovražnika pa je najlažje z nagovarjanjem globoko ukoreninjenih predsodkov ljudi do drugih in drugačnih, ki niso naši. Recimo do tistih, ki so pred 75 leti šli v gozdove ali pa do tistih, ki so se šli vaške straže, pa do tujcev nasploh, do čefurjev in socialnih  podpirancev, lenuhov in zastonjkarjev, ki živijo na naš račun itd. Najlažje sprožimo predsodke, ki so usklajeni z biološko arhitekturo naših možganov. Gre za predsodke, ki  temeljijo na nagonih in so rezultat hitrega razmišljanja, kakor reakcijo brez razmisleka poimenuje Nobelov nagrajenec, psiholog in ekonomist Daniel Kahneman. K temu pa so konservativci nagnjeni že po svoji biti. Že poimenovanje konservativec pove, da gre za bolj rezervirane, negotove in pogosto bogaboječi ljudi, ki svojo gotovost najdejo v tradiciji, narodu in bogu. Lojalni so skupini in vodji in posledično tudi enostavnejšim razmislekom. Konservativci igrajo na prvo žogo in ne kot liberalci, ki začnejo premlevati, da so verjetno objektivne okoliščine tiste, ki so nekomu, ki prejema socialno pomoč, zaprle pot do preživljanja z delom, ne pa njegova lenoba, na kar dejansko tudi sami najprej pomislijo.

V okoliščinah, ko se ljudje čutijo ogrožene od sovražnikov in škodljivcev, je seveda mnogo lažje vladati in peljati svojo agendo, tako v podjetju, kot v politiki. Prestrašeni iščejo svojo varnost in zaščito v zlitju s čredo in ubogljivostjo do vodje. Poudarjanje »našosti« je sila učinkovito, saj obudi prvinske nagone, ki so evolucijsko globoko zakoreninjeni v naši čredni biološki biti. Silna moč delitve na naše in vaše sproži hudo sovraštvo in spopade celo med športnimi navijači! Ko gre za naše in vaše, se ljudje brez nekih večjih zadržkov sovražimo in tudi pobijamo med seboj. Lep dokaz so vojne.

PV si je z umno uporabo tehnik in pristopov iz poslovnega sveta, ki je veliko bolj kot na etiko in moralo, usmerjen v delovanje in dosego lastnih ciljev, uspel oblikovati zvesto in stabilno volilno telo, ki ga sestavljajo volivci vseh slojev. Največ jih je iz nižjega socialno-ekonomskega sloja, ki imajo občutek, da se jim godi krivica in katerih vrednot nihče nagovarja razen SDS. Njihovo miselnost si lahko ponazorimo z miselnostjo vaških straž, ki svet okoli sebe vidijo kot slab in nevaren, da so begunci in prišleki kriminalci; levičarji, socialisti in komunisti paraziti, ki jemljejo drugim; nevarni škodljivci so tudi homoseksualci in okuženci, pa tudi socialni podpiranci, ljubljanske srajce, čefurji  in javni uslužbenci, ki živijo na tuj račun.

Te slike in besedne zveze, ki jih dnevno utrjujejo mediji v rokah SDS, so sila učinkovite, saj sprožajo gnus do drugačnih. Gnus pa je zelo močno odklonilno čustvo, ki ga je že pred 100 in več leti škof Anton Mahnič sprožil z besedno zvezo kuga-liberalci: »Ogibaj se občevanja z liberalci kakor kuge!« PV ima pomembno podporo tudi pri neoliberalno usmerjenimi dobro stoječimi volivci, ki so na stališču, da kdor seje, naj tudi žanje. Njim obljublja več ekonomskega prostora in nižje davke. Podpira ga tudi »tiha Slovenija«, ki ji je v tej družbi dovolj udobno, da ne potrebuje svoboščin. Gre za privilegirane sloje, ki sicer razglašajo demokratska načela, tiho pa podpirajo PV.

Ko nekemu politiku uspe, da se iz varuha svoje črede povzdigne še više, da postane varuh naroda in božje besede, potem se povzdigne nad vsako demokratično kritiko. Donald Trump tako sporoča: Kdor dvomi v mojo poklicanost, dvomi v Ameriko in boga. Zadevo prikazuje kot Armagedon –  poslednjo bitko pred sodnim dnem. V  tem duhu PV prikazuje  boj med osamosvojitelji in udbomafijo. »Kot dominanten diskurz v družbi ponuja sebe v vlogi žrtve za Slovenijo, v kateri ga nevidne strukture globoke države nenehno ovirajo,« je zapisal Alem Maksuti. Pošiljajo ga v zapor, grozijo mu s smrtjo, kradejo volitve, šikanirajo njegov lik in delo in to na javni RTV. Tudi njegovi ministri in državni sekretarji sebe slikajo kot žrtve, ki so nenehno in v duhu zarote privilegiranega razreda neopravičeno sankcionirani. Na ta način mnogim voditeljem uspe oblikovati množice zvestih in fanatičnih sledilcev. O tem nam priča tako zgodovina (verske in druge vojne), kot tudi sedanjost (razni režimi). Ljudje smo v svoji biološki čredni biti naravnost narejeni za to, da se z nami manipulira. To ne velja za vse ljudi, mnogo je tudi takih bolj razmišljujočih, ki so odporni na tovrstne manipulacije. Vendar so običajno v manjšini. In tu smo pred velikim paradoksom družbe. Če hočejo pripadniki razuma in humanosti prevladati, morajo manipulirati.

Najbolj perfidne in učinkovite metode za obvladovanje kupcev ni razvila politika, temveč množica zelo sposobnih ljudi iz poslovnega sveta, ki obvladajo umetnost prodaje in promocije. Njim je jasno, da kupujejo želje in da imamo ljudje razum le zato, da opravičimo/racionaliziramo svoje čustvene odločitve. Gre za prave mojstre pranja možganov. Skozi dolgoletna izkustva in prakso so izostrili prijeme, ki pri potrošnikih vzbudijo želje, ki izklopijo razumen razmislek, da potem kupujejo stvari, ki jih sploh ne potrebujejo in tudi ne prinesejo obljubljenega zadovoljstva. Skupina The Rolling Stones je v brezčasni umetnini »I Can Get No Satisfaction«, nastali že pred več kot 50 leti, z  glasbo in besedilom doživeto izrazila bes in razočaranje ob spoznanju, da nam reklame ves čas in nenehno perejo možgane in polnijo našo domišljijo s stvarmi, ki ne prinašajo zadovoljstva. Človek je v prvi vrsti homo-emoticus in potem homo-economikus.

Ludvig Lindstrom, najvplivnejši guru za branding (svetoval je najvidnejšim multinacionalkam na svetu), pravi, da gre pri ustvarjanju blagovnih znamkah dejansko za ustvarjanje vere. Da neko znamko naredimo uspešno, je treba zagotoviti enake pogoje, kot jih izpolnjujejo vplivne religije. To so občutek pripadnosti, jasna vizija, moč sovražnika, čustveni apel, pripovedovanje zgodb, imenitnost, goreče širjenje ideje, skrivnostnost in rituali. Videti je, da so multinacionalke te Lindstromove nasvete znale dodobra uporabiti in vključiti v svojo agendo. S svojim akumuliranim kapitalom, organizacijskim znanjem, predvsem pa z umetnostjo obvladovanja tržišča, kapitala in financ, si nenehno in nezadržno povečujejo moč in vpliv, ki presegata moč večine držav na svetu, zato so multinacionalke tiste in ne demokratična družba, ki odrejajo, kako se svet vrti.

Pohod ideje neokapitalizma je ustvarjanje dobička povzdignil v vero in religijo, ki je nad družbo (neokapitalizem je veliko bolj primeren izraz za dejansko vsebino, ki jo drugače zajema veliko bolj razširjena skovanka neoliberalizem. Gre za idejo iz ekonomskega sveta, ki zaslužku in kopičenju premoženja daje prednost pred družbo in demokracijo, kar je povsem v nasprotju z osnovno idejo liberalizma, svobode, enakosti in pravičnosti. Žlahtne osnove liberalizma so tvorci zlorabili in profanirali v ekonomsko kategorijo). S pohodom neokapitalizma in novega konservatizma je tudi režim resnice in vednosti izgubil svojo normativno veljavo. Zamenjal ga je režim vere in mnenja, ki ni utemeljen na argumentu ali izpeljavi določenega stališča, temveč le na osebnem prepričanju, veri in interesu. Priča smo novemu obskurantizmu (mračnjaštvu). Videti je, da potrebujemo novo razsvetljenstvo, ponoven obrat od metafizike k razumu in  znanosti pri preverjanju in vrednotenju idej.

Zaključek

Analiza uporabljenih strategij in tehnik vladanja aktualnega PV s pomočjo poslovnega modela 5P pokaže, da PV in njegova SDS uporabljata strategije in tehnike iz poslovnega sveta. Vprašajmo se, kje bi bil sedaj PV, če v iskanju svoje volilne baze ne bi uporabljal poslovnih prijemov? Zato lahko pritrdimo tezi, da gre pri stranki SDS v veliki meri za formo poslovnega modela. Uporabljena forma se je v našem političnem prostoru izkazala za učinkovit način osvojitve oblast in posledično je Slovenija vedno bliže Drugi republiki. Resnici na ljubo je potrebno povedati, da veliko zaslug za to gre tudi drugi strani, slabostim liberalno in  levo sredinskega pola, ki se v odsotnosti jasne vizije in dolgoročno naravnanih ekip, bolj zaganja kot pa resno in kontinuirno gradi svojo politiko.

Za svoj prispevek v političnem prostoru bi si PV mogoče zaslužil tudi spomenik in to poleg kipa prvega predsednika Vlade Republike Slovenije Borisa Kidriča. Ta je v svojem času prav tako drastično zamenjal svojo usmeritev. Centralno-planski model, ki ga je po ruskem vzoru vodil pet let, je opustil in leta 1952 podpisal dokument o uvedbi samoupravnega modela. Prvi PV je torej naredil obrat od centralnega k razpršenemu vodenju, sedanji pa ravno obratno.

Vojko Starović 12.10.2020

Naroči se na e-novice.

Prosimo, vpišite vaš elektronski naslov in kliknite "Naroči"

Uspešno ste se prijavili. Hvala